Ljudstvo s puste [antikvár]

1. poglavje la dezeli sem se rodil in dorascal, vendar sem o zivljenju po vaseh komaj vedel kaj vec, kakor da sem luc sveta zagledal v mestu. Duhovno zivljenje kmetov sem poznal le po tem, kar sem slisal. Rodil sem se na pusti in tam sem tudi zivel do mladostniskih let. Pusta V madzarscini ne pomeni le romanticno svo-bodnih, kot morje brezkoncnih pasnikov, po katerih odmeva topot kopit Petőfijevih^ ered; v prekodonavskem madzarskem govoru tega sploh ne pomeni, iz prepro-stega razloga, ker takih tam pac ni. V Prekodonavju pomeni pusta sredisce velikega posestva s celim na-seljem sluzincadskih bivalisc, s hlevi, seniki, skladisci in je ne moremo imenovati pristavo, kjer zivi po navadi le nekaj druzin — na pusti pa vcasih tudi po sto, dve sto. Na prekodonavski pusti imajo solo, cerkev — ali vsaj kapelico, ki se praviloma drzi enega krila dvorca. Torej tudi dvorec je tam; mogocen, sredi prekrasnega parka, z igrisci za tenis, z umetnim jezerom, s sadov-njaki, z razkosnimi alejami; vse to pa obdaja visoka ograja iz umetno kovanega zeleza, ki jo potem se obkroza jarek, kot pobozen spomin na grajske obrambne jarke v srednjem veku. Takoj za dvorcem je najcastit-Ijivejsa, vcasih od dvorca se castitljivejsa zgradba — volovski hlev. Potem hisa posestniskih uradnikov, ki jo skoraj povsod, kdo bi vedel iz kaksne tradicije, obda-